Janko Krištof, ki je sicer duhovnik dveh župnij v dolini Rož onkraj Drave na Avstrijskem Koroškem, je lahko včasih tudi novinar. Opravlja tudi funkcijo dekana Boroveljske dekanije, a je lahko tudi klovn. Je duhovni spremljevalec Katoliške akcije, a je lahko tudi znanstvenik. In je predsednik Koroške kulturne zveze, a je lahko tudi kmet in še marsikaj drugega. Janko Krištof je namreč igralec, katerega cilj ni kazati nase, ampak pričuje za nebeško kraljestvo.
Za igro Njegovo obličje, ki smo jo v polni dvorani (cca. 80 gledalcev) na Lozicah spremljali v nedeljo, 23. 10. 2016, sam pravi: »Naša krščanska vera se v teku stoletij po šibki človeški naravi ni kazala vedno v najlepši luči. Ta pogled na zgodovino, pa tudi na nepopolnost, nas, ki v sedanjem času oblikujemo krščansko občestvo, mnogim zastira pogled na lepoto evangelija, ki nam je oznanjen in zaupan. Tudi zaradi tega nekateri zapuščajo Cerkev in iščejo hrano svoji duši drugje. Prav tako mnogi mladi le težko morejo izbrati med mikavnimi ponudbami tisto pot, ki bi jih dolgoročno zadovoljila. Zato sem izmed mnogih temeljnih besedil izbral nekaj najlepših in najbolj izpovednih, ki kažejo na izjemnost in veličino sporočila, ki nam je ponujeno.”
Težko je na tako znane tekste kot so evangelijski, dodati nekaj svojega, a Janko to zna in nikoli ne razočara. Na zanimiv način nam je pokazal, kako danes s sodobno tehniko iščemo svoje obličje, ko razpošiljamo sebke (selfije), z namenom pokazati, kje da smo vse bili in s kom imenitnim smo se družili. Ob porastu narcizma in pomanjkanju empatije pa ostajamo prazni in sami… …daleč od njegovega obličja. V režiji je bila dobro prikazana potrebna in koristna stran sodobne informacijske tehnologije, vendar v smislu biti njen gospodar, ne pa suženj.
Skozi zgodovino je človek vedno iskal kaj več od materialnega, tako je Boga iskal že praoče Abraham, Mojzesu se je Jahve dal celo videti, sicer samo v hrbet. Danes iščemo Boga v new age, joggi, potrošništvu, morda pa vidimo njegovo obličje tudi v obrazu brezdomca, begunca ali drugače ranjenega bližnjega, ostarelega, bolnega. Vendar je Božje obličje pogosto zastrto, Božja volja nam ni vedno jasna, zato pa nam je Janko korak za korakom skozi prilike odkrival prijazen obraz našega Gospoda. Glasbeni vložki mladih instrumentalistov so smiselno dopolnjevali besedila.
Pri organizaciji projekta smo združili moči Župniji Podnanos in Lozice, Turistično društvo Podnanos in KTŠD Zdravljica Lozice. Prvi rezultati skupnega delovanja so se že pokazali na različnih nivojih, verjamem pa, da bodo sadovi še vidni.
Besedilo: Marko Nabergoj
Foto: Stojan Vitežnik