Nagovor Jurija Rosa pri spominski prireditvi ob stoletnici prve javne izvedbe Premrlove Zdravljice – pod zvonikom župnijske cerkve sv. Vida, 18. novembra 2017:
Nedelja, 18. novembra 1917 zvečer. Velika dvorana hotela Union v Ljubljani. Koncert Glasbene Matice v Ljubljani pod vodstvom Mateja Hubada. Sodeluje pevski zbor Glasbene Matice. V koncertnem sporedu pod točko 7č – Stanko Premrl: Zdravica, pod točko 7d – Stanko Premrl: Log za log se skriva
Danes, 18. novembra 2017 mineva točno sto let od tega glasbenega dogodka. V koncertni sezoni 1917/1918, v četrtem letu svetovne vojaške morije, je za njeno prvo izvedbo poskrbel Matej Hubad, dirigent in glasbeni pedagog, vodja pevskega zbora Glasbene Matice Ljubljani.
Sam skladatelj, naš rojak Stanko Premrl je bil presenečen in je v reviji Dom in svet (1917, št. 11-12, str. 353) takole opisal svoje občutje: »Največ navdušenja pa je izzvala moja ”Zdravica”, kar moč preprosta skladba že starejšega datuma, ki se mi o nji ni niti sanjalo, da jo bodo kdaj izvajali na koncertu. Izvajali so jo res imenitno, zlasti ritmično tako eksaktno in bojevito, da je s pomembnim in ravno sedaj aktualnim dr. Prešernovim besedilom vred morala vzdramiti vsakogar, ki čuti slovensko in slovansko. Da se je potem ”Zdravici” sledeči mirni, intimni zborček ”Log za log se skriva” – rekel bi – utopil v prejšnjem viharnem razpoloženju občinstva, je bilo umevno.«
Od pobude Matije Vertovca in nastanka Prešernovega besedila do Premrlove uglasbitve je poteklo več kot šestdeset let, od uglasbitve do zakonsko potrjene umestitve Premrlovega napeva kot himne v slovensko državnost pa je minilo še več kakor osem desetletij.
Leta 1901 je uredništvo revije Ljubljanski zvon opozorilo na Prešernovo Zdravljico z navedbo, »da je njen narodno-politični program primeren za himno, ako bi se našel skladatelj, da bi ji zložil pravi napev, ki bi vžigal in dvigal«. Čez štiri leta je petindvajsetletni Stanko Premrl v hipnem navdihu glasbene muze našel ta napev. Desetletja je Zdravljica simbolizirala slovensko kulturno in narodno zavest. Za himno je bila v narodu spontano sprejeta, še preden je bila za to ustavno in zakonsko določena. Veličina in moč slovenske narodne samobitnosti!
Dvigni pesem glase svoje! Na zdravje Zdravljici, večno življenje njenemu slavospevu slovenstvu, svobodi, enakopravnosti in sožitju med narodi! Večna čast in hvala njenemu skladatelju – našemu dragemu Stanku Premrlu, na zdravje slovenski domovini, slovenskemu narodi in državi Sloveniji!
»Bog živi vse Slovene – pod hišo strehe ene!«
