Noetova gora?
Ararat je s svojimi 5165m višine najvišja gora Turčije. Vabljiva tudi zato, ker je za nas en bližnjih pet tisočakov, ki jih v centralni Evropi sicer nimamo. Gora pa je še najbolj poznana po tem, da naj bi na njej po vesoljnem potopu parkiral svojo barko biblijski očak Noe. (1. slika – pogled s premca Noetove ladje proti Araratu)
Želja, ki je v meni tlela skoraj dve desetletji je dobila polet z vabilom planinskih prijateljev z Bosne. Pot sem vzel kot romanje, da sebe in bližnjih ne bi obremenjeval s karmo zahtevnega alpinističnega vzpona. Resnici na ljubo gora ni izredno visoka, niti tehnično zahtevna, saj je vulkanskega izvora in so pobočja zato bolj zložna.
Na pot iz Slovenije sem se odpravil sam in se v Istambulu dobil z ostalimi petnajstimi udeleženci, s katerimi smo skupaj poleteli proti mestu Van na skrajnem vzhodu Turčije. Tu se je avantura začela, saj kar 26 ur nismo dobili prtljage, ki smo jo za vzpon nujno potrebovali. Tako smo že kar na začetku porabili edini rezervni dan za manjše turistične oglede in naša pot na vzhodu Turčije bi kmalu postala ‘brezciljen izletek’.
Naš dnevni zamik se je kasneje izkazal za idealen, saj smo tako ulovili nekajdnevni interval ugodnega vremena. Pot na pobeljeni stožec smo začeli z višine 2200 metrov do baznega tabora in naprej preko višinskega tabora na 4200 metrov na vrh gore. Logistično je bila zadeva enostavna, saj je agencija za nas poskrbela s transportom opreme s konji, postavitvijo kampov in pripravo hrane. Tako smo se udeleženci lažje posvetili vzpenjanju in postopnemu prilagajanju na nadmorsko višino ter po štirih dneh počasi prilezli na vrh Noetove gore. (slika 2. Pogled z vrha Ararata proti Iranu, 1. avgust 2019)
Zanimivo se mi zdi, da jemljemo naziv Ararata kot Noetove gore bolj kot mit, saj v Svetem pismu jasno piše: “Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah”.
Prvi podatki o odkritju Noetove barke so se pojavili davno pred rojstvom Jezusa Kristusa. O tem je pisal babilonski zgodovinar Berosus, omenjal pa jo tudi rimski zgodovinar Jožef Flavij v svojih ‘Judovskih starinah’. Kasneje v 15. stoletju barko videl tudi trgovec in popotnik Marko Polo, ki je šel tod mimo po svileni poti. Leta 1840 je svet pretresla novica, da so bili na Araratu najdeni ostanki ladje, katere velikost je ustrezala biblijskemu opisu.
Leta 1916 je skupina ruskih pilotov trdila, da je na visokih pobočjih Ararata videla obris velikanske ladje. Globoko verni vladar Nikolaj II. je v iskanje barke poslal vojaški oddelek s 150 ljudmi. Našli so jo, fotografirali, opisali in celo pojasnili, iz kakšnega lesa je bila narejena. Toda vsi dokumenti so bili na koncu izgubljeni. Leta 1953 so Američani s helikopterja posneli nekaj dovolj jasnih fotografij zahodnega pobočja Ararata, na katerih je bila razločno vidna oblika velikanske tovorne ladje. Pojav so poimenovali ‘araratska anomalija’ in začeli pojasnjevati njen izvor. Od takrat se skorajda vsako desetletje pojavi senzacionalna novica o odkritju Noetove barke, ki v trenutku obkroži svet. Leta 2009 je na višini 3.800 metrov kitajska skupina raziskovalcev našla leseno ogrodje ladje. Radioogljikova analiza lesovine je pokazala, da je najdba stara kar 4.800 let! Podatki v veliki meri ustrezajo svetopisemskim. Nisem mogel odkriti ali gre vedno za eno in isto ladjo ali je teh bark celo več. Kakorkoli, očitno je naša odprava do ladje prišla malo prepozno, da bi postali slavni in bogati.
Spuščamo se v dolino: en sam kristjan med ostalimi muslimani. Tudi njim je Ararat sveta gora. Veseli smo in razpoloženje je prijateljsko. Za trenutek se mi zazdi, da nad sabo uzrem mavrični obok – je to morda znamenje zaveze?!
Marko Nabergoj