»Prepevam in igram violino pri ansamblu, kvartetu, folklori … Otroški zbor, ki ga vodim že 35 let, pa sem ustanovila takoj, ko sem se poročila v Podnanos,« nam pove ob začetku pogovora.

Začne že s triletniki, to je njen najmlajši zborček. Ti triletniki prerastejo v otroški zbor, kasneje pa v mladinski oziroma odrasel zbor. Kar 30 let je vodila tudi mešani mladinski oz. že odrasel zbor, s katerim so bili tudi precej dejavni na tekmovanjih ter cerkvenih in kulturnih prireditvah. Tega je pred petimi leti predala, »otroškega pa imam še zmeraj, saj si brez petja in otrok ne znam predstavljati svojega življenja«.

Otroški pevski zbor Stanko Premrl, Podnanos. FOTO: Osebni arhiv

Končano ima glasbeno šolo iz violine, več zborovodskih tečajev, večji del glasbenih aktivnosti pa opravlja ljubiteljsko in prostovoljno. »Meni je največje plačilo to, da so otroci in mladina srečni in zadovoljni s svojim delom, ter da se družijo med seboj,« pove z veseljem.

»Ne šparajte svojih talentov!«

Zborovodkinja Vida violino večkrat prime v roke in tudi vse zborovodje opogumlja: »Ne bojte se inštrumentov, ne glede na to, ali igrate vi ali otroci. Jaz poskušam vedno vse porabiti, kar imam: “Nič šparat, prinesite sem!” rečem otrokom in jih vključujem, ker je potem sveta maša toliko bogatejša. Glasba je del nas in vsak ima v sebi delček tega, ki ga osrečuje; in to je zelo lepo, da pojemo Bogu v čast in v zahvalo, da nam je dal te darove. S tem pa še drugim polepšamo dan, nedeljsko sveto mašo ali srečanje. Vedno spodbujam vse in pravim, da imajo smrten greh, če ne izkoristijo svojih talentov, ker je Bog tisti, ki nam je dal ta dar in veselje do petja.«

Mladinski pevski zbor Stanko Premrl, Podnanos. FOTO: Osebni arhiv

Glasba jo spremlja že od otroštva

Vida Fabčič izhaja iz glasbene družine. Še danes, ko se dobijo skupaj (ima dva brata in sestro), z veseljem zapojejo. H glasbi jih je spodbujal njihov ata, ki jih je vse vpisal v glasbeno šolo. »Jaz pojem na cerkvenih korih že od petega leta. Bog mi je dal ta dar, da dobro slišim, da imam glas, tako da so me hitro vključili v cerkveno petje in otroški zborček. Ljubezen do glasbe je kasneje samo še rasla in se izoblikovala.«

Glasbeno aktivna je bila tudi v času šolanja, ko je bila članica šolskega orkestra, ter v župnijskem zboru na Postojnskem (izhaja iz župnije Hrenovice). »Ko pa sem prišla v Podnanos, sem rekla: “Ma, tukaj ni otroškega zbora!” In sem šla vprašat župnika, ki je z veseljem privolil. Od začetka sem imela v zboru kar 95 otrok! Vse je prišlo k meni,« nam pove s primorskim naglasom, iz katerega kar veje navdušenje do glasbe in vsega z njo povezanega.

»Razlika med generacijami se res, res pozna,« priznava. »Zdaj je korona “naredila svoje”, pa tudi generacije se zamenjajo in spreminjajo, ampak mi še vedno z veseljem pojemo. V začetku, ko smo začeli, ni bilo telefončkov, ni bilo interneta, računalnikov, zato je bilo to navdušenje še toliko večje.«

Iz Vidinega pripovedovanja veje navdušenje do glasbe in vsega z njo povezanega. FOTO: Osebni arhiv

Danes potrebujejo otroci več podpore in motivacije. Zborovodkinja Vida je svoje otroke vedno peljala na kakšen koncert, nastop, šli so tudi na tekmovanja v tujino, ob koncu leta pa naredijo kakšen izlet ali piknik. »Mislim pa, da otroci čutijo to mojo ljubezen in potem tudi oni izžarevajo tako veselje. Včasih so me spraševali: “Kako je možno, da imaš ti tak zbor?” Zdi se mi, da otroci in mladina čutijo moje navdušenje nad petjem in da pojemo predvsem Bogu v čast in drugim v veselje in se to veselje potem prenaša naprej.«

Nalezljivo navdušenje

Vida Fabčič je mama treh odraslih sinov, ima pa tudi že štiri vnuke. Vsi so glasbeni navdušenci, saj v njihovi hiši najdemo »vse sorte« glasbil: violina, kitara, klavir, harmonika, bariton … »Tudi sinovi se ukvarjajo z glasbo, dva imata ansambel. Dokler sem imela jaz zbor, so že od majhnih nog peli pod mojim vodstvom. Pa še nobenega problema nisem imela z varstvom, ker so vedno šli z mano,« se spominja v smehu.

Zaljubljena v Mavrico

»Sem najmlajši član naše družine in že kot majhna sem komaj čakala, da bom Mavrico tudi jaz dobila v roke. Naš takratni župnik, zdaj že pokojni Svetko Gregorič, nas je vedno vozil na srečanja Mavrice, na Brezje ali na Sveto Goro, in jaz imam na to nepozabne spomine. Jože Bertoncelj – to je bil res človek s karizmo – je naredil tako čudovito mašo in še zdaj se spomnim, kako je polna cerkev otrok prepevala. Še zdaj mi gredo mravljinci po rokah, ko se spomnim na te nepozabne trenutke mojega otroštva. Tudi potem, ko sem imela svoje otroke, smo imeli Mavrico stalno naročeno, oni so bolj uživali nad križankami, vici, zgodbicami … Mene Mavrica spremlja že od otroštva, saj je stara le malo manj kot jaz.«

Vida Fabčič z možem, tremi sinovi in njihovimi družinami. FOTO: Osebni arhiv

»V Mavrici se vedno nekaj najde. Tako za majhne kot za malo večje otroke … Ali je kaj za narisat ali za prebrat, je kakšna dobra misel, nasvet … Jaz resnično vsem staršem svetujem, da naročijo Mavrico in se z otroki usedejo in jo prelistajo, preberejo. Vedno se notri nekaj dobi, ker je zelo pestra, v čudovitih barvah, in vedno uporabna. Ustvarjalci se res trudijo, da je revija kakovostna. Vsekakor priporočam, da jo imajo naročeno za ves čas šolanja osnovnošolskih otrok.«

Vida Fabčič je zadnjih nekaj let s svojim zborčkom snemala tudi za revijo Zmajček in posnela več zgoščenk. »Jeseni smo v sodelovanju z Dominikom Krtom – on je naša desna roka, piše skladbe, naredi aranžmaje, nas posname, ozvočuje, svetuje – posneli zgoščenko “V veroučno leto s pesmijo”. Na njej je 60 pesmic za celotno šolsko oz. cerkveno leto. Zgoščenko z notami je mogoče kupiti v katoliških knjigarnah.«

Že pred leti je bilo srečanje Mavričarjev iz Goriške na Sveti Gori in so njen zbor povabili, da so tam prepevali. Tako je Vidin zborček prišel v stik z revijo Mavrica in predvideno je bilo, da bodo v soboto, 15. januarja, v Ljubljani prepevali ob 50-letnici Mavrice, vendar jim je načrte žal prekrižal koronavirus. Veselijo pa se dni, ko bodo lahko spet brezskrbno prepevali – Bogu v čast in poslušalcem v veselje.