Stanko Premrl
Stanko Premrl se je rodil 28. septembra 1880 v družini “Johanovih”. Bil je duhovnik, glasbenik, skladatelj, glasbeni pedagog, pisec in orgelski virtuoz. Študiral je bogoslovje v Ljubljani, po končanem študiju pa je leta 1903 nadaljeval študij glasbe na Dunaju. Po zaključenem študiju glasbe se je vrnil v Ljubljano, kjer je poučeval in bil vodja orglarske šole, glavni organist v ljubljanski stolnici, stolni kaplan, urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika in predavatelj na akademiji za glasbo kot redni profesor za orgle. Bil je zelo dejaven skladatelj predvsem na področju cerkvene glasbe, saj je zložil več kot 1000 cerkvenih vokalnih skladb in 600 partitur za orgle. Sodi med najplodovitejše slovenske skladatelje, saj je zapustil prek 2000 glasbenih del. Med drugim je uglasbil mnoge posvetne pesmi, med temi tudi Prešernovo Zdravljico. Po izročilu je menda prve note v naglici, da mu napev ne bi ušel iz spomina, napisal kar na papirnato vrečko – (“škrtoc”). Sloves in vrhunec časti je skladba dosegla z razglasitvijo za slovensko državno himno.
Stanko Premrl je umrl 14. marca 1965 v Ljubljani in je pokopan na Žalah. Po njem se danes imenujeta domača zbora: Mešani pevski zbor Stanko Premrl in Cerkveni pevski zbor Stanko Premrl. Ob 125-letnici rojstva, 40-letnici smrti Stanka Premrla in 100-letnici njegove uglasbitve Zdravljice sta Občina Vipava in Krajevna skupnost Podnanos na šembijskem trgu odkrili njegov doprsni kip, postavljen med doprsna kipa Riharda Dolenca in Ivana Rudolfa. Poleg spomenika ima na rojstni hiši postavljeno še spominsko ploščo, ki sta jo leta 1972 postavila Klub starih goriških študentov in Krajevna skupnost Podnanos.
Matija Vertovec
Med osebnostmi, ki so kraju vtisnile poseben pečat, je Matija Vertovec. Rodil se je 28. januarja 1784 v Jakulinih (Šmarje na Vipavskem). Po opravljenih bogoslovnih študijih je postal duhovnik. Sprva je služboval kot kaplan v Vipavi, potem na Planini nad Ajdovščino, od tam pa je bil premeščen v Št. Vid, kjer je deloval vse do svoje smrti.
Vertovec je bil odličen sejalec Božje besede, ljudski dobrotnik, pospeševalec kmetijskih dejavnosti, posebej vinogradništva in vinarstva, kemik, zgodovinopisec, fizik in astronom ter poljudni pisec. Med drugim je bil tudi predsednik šembijske kmetijske podružnice in skrbnik za redno cepljenje otrok proti kozam. Bil je plodovit pisec na vseh omenjenih področjih, še posebej na področju vinogradništva in vinarstva.
Za potrebe vinogradništva je spisal in izdal prvo strokovno knjigo in jo poimenoval Vinoreja. Sprva je izhajala v Bleiweisovih Novicah, leta 1844 pa jo je izdal kot samostojno knjigo. V njej je obdelal sorte vinske trte, osipanje, priporočene sorte, opis posameznih sort, ki jih gojijo na Primorskem, sajenje in nego, varstvo trt pred pozebo in škodljivci, obdelovanje vinogradov, rez, gnojenje, cepljenje in trgatev. Leta 1847 je objavil Kmetijsko kemijo, ki je sprva izhajala kot priloga Novic, nato pa 1856. leta doživela še drugi ponatis.
Leta 1850 je Vertovec najprej izdal Sporočilo slovenskim vinorednikam sosebno Ipavskim in Primorskim, v katerem je podal najvažnejše ugotovitve, razlage in nasvete iz Vinoreje, istega leta pa je objavil še zbirko 26 pridig pod naslovom Shodni ogovori, ki jih je pridigal ob raznih cerkvenih slovesnostih.
Od zgodovinskih del je njegovo najbolj znano delo Občna povestica ali zgodovina celega sveta, ki ga je spisal leta 1863 skupaj z Mihaelom Vernetom. S področja astronomije pa je znan njegov spis Zvezdoslovje ali zvezdoznanstvo, objavljen v Novicah leta 1847.
Matija Vertovec je umrl 2. septembra 1851 v Št. Vidu in je pokopan na šembijskem pokopališču. Njegov grob s spominskim nagrobnikom je na zahodnem delu pokopališča. Njemu v spomin je bila na pobudo Riharda Dolenca ob stoletnici rojstva leta 1884 postavljena spominska plošča v Št. Vidu, na hiši njegovega sorodnika Filipa Vertovca, v kateri je Matija Vertovec tudi umrl.
Janko Premrl Vojko
Janko Premrl, Stankov nečak, je bil rojen 29. februarja 1920. Mladost je preživljal doma in se kot mlad ukaželjen mladenič izobraževal v domači osnovni šoli ter kasneje na trgovski šoli v Gorici in rimski dopisni šoli. Že kot šolar se je upiral italijanski fašistični oblasti. Veliko se je učil sam, predvsem jezike, matematiko, zanimala pa ga je tudi astronomija.
Njegovo mladost je prekinila druga svetovna vojna, ko je leta 1940 začel služiti vojaški rok. Med preživljanjem svojega drugega vojaškega dopusta, leta 1942, se je odločil, da ne bo več nadaljeval služenja vojaškega roka v italijanski vojski, ampak da se bo priključil partizanom. Zaradi napada na italijanski tovornjak na Nanosu so ga Italijani junija 1942 v Rimu obsodili na smrt, goriška prefektura pa je za njim razpisala tiralico z visoko denarno nagrado za tistega, ki Vojka zajame ali ubije.
Februarja 1943 je postal komandant Gregorčičevega bataljona. Ob napadu na postojanko italijanskih gozdnih miličnikov v Idrijski Beli je bil 15. februarja 1943 hudo ranjen prepeljan v taborišče, kjer je po tednu trpljenja podlegel ranam. Bil je pokopan na Brinovem griču nad Črnim Vrhom, kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli najprej v Ajdovščino, potem v rojstni Št. Vid, na koncu pa so ga skupaj z drugimi pomembnimi partizanskimi borci druge svetovne vojne pokopali v grobnici herojev v Ljubljani.
Domačini se ga spominjamo kot narodnjaka in zavednega Slovenca ter predstavlja simbol primorskega boja proti fašizmu. Danes nanj spominjajo spomenik pred osnovno šolo v Podnanosu, spominska plošča na stavbi osnovne šole in na rojstni hiši, domač kulturni dom, obeležje in koča na Nanosu ter imena osnovnih šol in različnih društev na Primorskem.
Rihard Dolenc
Rihard Dolenc se je rodil 31. januarja 1849. leta na gradu Rožnik, v Dolenčevi graščini v Podbrjah. Oče Bernard je moral skrbeti za veliko družino le s sredstvi, ki jih je prinašala kmetija. Tako je bil Rihard že od mladih nog seznanjen s področjem, ki si ga je pozneje izbral za poklic. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, šestrazredno realko je začel v Ljubljani, dokončal pa jo je v Gorici. Veselje do kmetijstva ga je vodilo do višje kmetijske izobrazbe.
V zgodovino Št. Vida in slovenske kulture se je zapisal kot kmetijski strokovnjak, šolnik in pisatelj. Bil je učitelj in ravnatelj kmetijske šole na Slapu pri Vipavi, prve kmetijske šole na Kranjskem in kasneje, ob preselitvi šole, na gradu Grm pri Novem mestu.
Dejstvo, da je sam napisal vse učno gradivo, ker primernih učbenikov ni bilo, samo še potrjuje, kako pomemben je bil za uveljavljanje umnega kmetovanja na Kranjskem. Šola na Slapu je pod njegovim vodstvom veljala za gospodarsko najbolj aktivno šolo v avstrijskem delu monarhije. Kot kmetijski strokovnjak je spisal veliko strokovnih in praktičnih knjig, priročnikov za sadjarstvo in vinogradništvo ter čebelarstvo in svilarstvo, ki je bilo v takratnih časih v razvojnem zanosu. Lahko bi trdili, da je bil Vertovčev naslednik. Med njegovimi strokovnimi knjigami in priročniki naj omenimo Sadjarstvo ali ovočarstvo, Navod kako naj se češplje suše in slivovec kuha ter Nauk kako zasajati vinske trte, da jih trtna uš ne more uničiti. Dolenc je s svojim poučevanjem, spisanimi knjigami in strokovnimi objavami v Novicah, Slovenskem gospodarju, Dolenjskih novicah in nekaterih nemških časopisih veliko prispeval k razvoju kmetijstva na Slovenskem.
Umrl je 5. februarja 1919 v Novem mestu. Rihardu Dolencu je leta 1999, ob 150- letnici rojstva in 80-letnici smrti, Krajevna skupnost Podnanos postavila doprsni kip na šembijskem trg
Ivan Rudolf
Ivan Rudolf je bil rojen 7. novembra 1898 v sosednji vasi Vrabče na Vrheh. Že v otroških letih se je njegova družina zaradi službovanja očeta v šembijski osnovni šoli priselila v Orehovico, kasneje pa kupila hišo blizu glavne ceste v Št. Vidu in odprla pozneje zelo znano in priljubljeno gostilno Rudolf. Ivan Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Št. Vidu, nato pa realko v Idriji.
Njegovo mladost je prekinila prva svetovna vojna, v kateri se je bojeval na ruski fronti in bil Maistrov borec za severno mejo. Po vojni je začel s študijem na visoki trgovski šoli na Dunaju ter po letu študija nadaljeval na gospodarski in socialnoznanstveni fakulteti v Frankfurtu, kjer je diplomiral. V času italijanske okupacije je delal v Gorici, kjer je neumorno deloval kot narodnoobrambni in kulturni delavec.
Bil je soustanovitelj glavnega odbora TIGR v Gorici in vodja njegove celice v Št. Vidu. Kot primorski emigrant v Ljubljani, ki je bila takrat del kraljevine Jugoslavije, je začel s časnikarskim delom ter nadaljeval z narodnoobrambnim in s protifašističnim delovanjem. Sodeloval je z različnimi obveščevalnimi službami in leta 1940 pomagal pripravljati sabotažne akcije za osvoboditev Primorske. V času italijanske zasedbe Ljubljane, med drugo svetovno vojno, je zbežal v Beograd, od tam pa na Bližnji vzhod, v Jeruzalem in Kairo.
V drugi svetovni vojni mu gredo zasluge borca in organizatorja slovenskih prekomorcev v Afriki za boj proti fašizmu. Odlikoval se je kot primorski domoljub. Po drugi svetovni vojni je živel in deloval v Trstu kot radijski novinar. Umrl je 4. maja 1962 v Trstu, kjer je tudi pokopan. V spomin na njegovo delovanje in zasluge sta mu društvo TIGR in Krajevna skupnost Podnanos leta 1998 postavila doprsni kip na šembijskem trgu.