Vinogradništvo ima v naših krajih dolgo tradicijo. Iz urbarja vipavskega zemljiškega gospostva, ki nosi letnico 1499, so razvidne dajatve v vinu različnih podložnikov iz vasi Št. Vid, Orehovica, Poreče in Škrle. Naslednjo pomembno omembo našega kraja v povezavi z vinogradništvom in vinom najdemo pri Janezu Vajkardu Valvasorju v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer o vinogradih na Notranjskem, kamor uvrsti tudi del Vipavske doline od levega brega Hublja navzgor, takole piše: “Blagoslovljen je tale četrti del dežele, namreč Notranjska, z obilnim vinom, ki je najboljše in povsod dobro znano.

Imenuje se laško vino in se izvaža tudi v daljne kraje. Na Krasu in okoli Vipave je vse polno vinogradov. Nimam pa namena, da bi jih vse imenoval, zakaj ne le vino samo, temveč celo imena mnogovrstnih vin povzročajo v obilju težave in neugodje. Zatorej naj bodo tu omenjeni samo nekateri. Vinograd Pasji rep leži blizu Orehovice nad Št. Vidom v Vipavi in daje prav dobro vino …”

V Topografiji sodobne vojvodine Kranjske, ki jo je Valvasor pripravil na Bogenšperku leta 1679, je v prikazu mest, trgov, samostanov in gradov na območju Vojvodine Kranjske prikazan tudi grad Roženek (Rosseneg) v Podbrjah, kjer so v ozadju gradu in cerkve jasno prikazani tudi vinogradi.

Najbolj verodostojno sliko o stanju vinogradništva na Vipavskem sredi 19. stoletja nam nedvomno podaja šembijski dušni pastir Matija Vertovec, pisec prve slovenske knjige o vinogradništvu z naslovom Vinoreja za Slovence, ki je izšla leta 1844. Tej knjigi je Vertovec leta 1850 dodal še knjižico Sporočilo slovenskim vinorednikam posebno Ipavskim in Primorskim. VVinoreji, ki obsega 22 poglavij, je avtor podrobno obdelal: sorte vinske trte, osipanje, sajenje in nego ter varstvo, obdelavo, rez, gnojenje in cepljenje. Zato Vertovec upravičeno nosi ime učitelj slovenskih vinogradnikov.

Najboljše vinorodne lege na našem območju se raztezajo južno od Podnanosa v dolini potoka Pasji rep nad vasjo Orehovica, ki ga omenja že Valvasor. Drugi večji sklop vinogradov je v Kunovci in na Golavni, ki se širi nad Orehovico in se na drugi strani preveša proti Podbrjam. Poleg teh dveh največjih sklopov vinogradov se proti sosednji Podragi širijo še manjše parcele z vinogradi. Na južnem pobočju Nanosa, ki se steka v dolino, je le nekaj vinogradov nad vasema Poreče in Hrašče. Šembid je tako začetek vrta dežele Kranjske, kot so v Valvasorjevih časih in še pozneje zaradi zgodnjega sadja in zelenjave ter izvrstnega vina, ki se je prodajalo celo na Dunaj, imenovali Vipavsko dolino.

Posebnost naših vasi in zaselkov so “velbane” (obokane) iz kamenja grajene vinske kleti. Domačini jim rečemo “hrami”. Najstarejši datirajo v sredino 18. stoletja, večina pa jih je bila zgrajenih v 19. in 20. stoletju. Služili so hrambi vinskega pridelka in v redkih primerih tudi drugih kmetijskih pridelkov. Poleg hrambene funkcije pa so vedno bili tudi kraj srečevanja moških družb.

V zadnjem obdobju jih pogosto uporabljajo kot prireditvene prostore za osebna slavja, obletnice in priljubljena martinovanja.

Med največje in hkrati najlepše “velbane” hrame Podnanosa štejemo kleti tukajšnjih graščin: Zajčjega gradu, Dolenčeve graščine oz. gradu Rožnik in še nekatere druge. Vsem naštetim je žal skupno to, da danes večinoma ne služijo svojemu prvotnemu namenu. Med starejšimi večjimi hrami, ki so še vedno v rabi, omenimo “Kodretov “hram v Orehovici in “Johanov” hram v Podnanosu.

V zadnjih dveh desetletjih je bilo zopet zgrajenih nekaj novih “velbanih” hramov, med katerimi zagotovo velja izpostaviti hram “pri Nežnih” v Podbregu in “Frenckov” hram v Orehovici.